AK Ravne

Če to ni alpinizem, potem …

… lahko kar podarim vso svojo opremo. Kot že nekajkrat rečeno: pustimo ob strani nadljudi, ki Eiger preplezajo v par urah ali pa jim je naša resna tura zgolj ogrevanje.

Robanov kot

Po svoje klasična tura, a vseeno doživetje, ki je vsekakor zahtevalo trezno glavo in dva dni regeneracije. Tschadova smer v vzhodni steni Ojstrice je bila pred dnevi na spletu predstavljena kot smer z dobrimi pogoji za plezanje, kar je vplivalo na Domnovo odločitev, da jo prepleza še v letu 2010. Z Janom ob povabilu, da se načelniku pridruživa, nisva kaj dosti pomišljala – 30. 12. ob 7. uri smo pridrveli do Doma planincev v Logarski, kjer sem pustila avto (za sestop z Ojstrice je bila predvidena Kopinškova pot), Domnovega pa smo seveda parkirali pri zapornici v Robanovem kotu.

Leeeeeeed

 

 

Dobro uro in pol smo potrebovali do vstopa v smer in medtem se je naredil krasen dan. Začetek je bil tudi krasen – par lednih skokcev, ponekod trd sneg, ponekod bolj mehek sneg, tu pa tam kakšna stara sled, požirek čaja vmes in ena fotografija na pol ure (zaradi mraza že tako slaba baterija v fotoaparatu ni zdržala za kaj več). Napredovali smo brez težav in s spodobno hitrostjo, le pod enim skalnim skokom smo se zadržali malo dlje, ker se nam je zdelo smiselno namestiti varovanje.

 
 
 
V predvidenem času smo priplezali do vrha smeri, tam pa smo si, namesto da bi si oddahnili, šele prav začeli razbijati glave. Očitno smo splezali previsoko (na vrh nismo nameravali iti, pa tudi pozno je že bilo), saj se je smer zaključila z jeklenicami zavarovane poti vrh grebena, ta pa, kot vemo, preči pobočje navzdol proti sedlu in potem na severno stran gore. V redu, prečimo poševno navzdol, smo se odločili. Pa nam ni in ni uspelo najti prehoda, smo bili še vedno previsoko, sledi, na katere smo naleteli ob robu grebena, pa so vodile v različne konce. S tem iskanjem smo izgubili dragoceno dnevno svetlobo, zaradi česar smo se odločili, da sestopimo po smeri; tako smo vsaj vedeli,  kaj nas čaka in kje moramo plezati.
 

Jan

 
 
 
 
 
 
Vse lepo in prav, če ne bi nama z Janom zatajili čelni svetilki. Z Domnom na sredini, da je vsakemu malo svetil, smo počasi pikali navzdol, na izpostavljenih mestih abzajlali, vmes imeli seveda nenehno zmešnjavo z vrvmi, jezile so nas zmrznjene rokavice in nezanesljiva draga oprema (čelki seveda), na žejo smo sicer pozabili, tuhtali, če doma ne paničarijo preveč, ker se zaradi odsotnosti signala nismo mogli javiti … pač običajne stvari za tovrstne situacije.

V vsakem primeru je tura resna, smer lepa, kar dolga, in zahteva nekaj kondicije in smisla za orientacijo. No, meni je pomagalo predvsem to, da je 80 % vsega v glavi, s kondicijo se na primer res ne morem ponašati …

Pošteno pa smo se nasmejali pri avtomobilu, ko je Jan  na glas prebral prejeto sporočilo: “Si za plezanje v Raduhi jutri?” Jutri je takrat že bil, naše misli pa so se vrtele samo še okoli toplih postelj.

(Skoraj) narobe harem: Domen Petek in Jan Špiler

Gozdna :)

O avtorju Prikaže vse zapise

Gozdna

3 komentarjevOddaj komentar

  • Ja res je bila ta prava alpinistična avantura.
    Kot kaže je konec leta vplival na lenobo članov, ki svojih vzponov nočejo deliti z drugimi.
    Slišal sem, da so plezali v Raduhi (Vetrne police), pa v Lanežu (Pojočo travico, Lovsko, Grizly Adams…), pa Teranovo, Kramarco…. pa turno smučali in še kaj.

  • Ja Megi, to je tudi za moje pojme alpinizem. Eigerwand šetalce pa pustiva v svoji kategoriji.
    Tisti dan sva s Špilčem, v lepo topli balvanski sobi na Javorniku pretegovala stare kosti in potem, ko sva pri njem spila pir, je povedal, da ste v steni Ojstrice. Prva misel mi je bila, kje boste pa šli dol. Pa menda ne nazaj v Robana po planinski. Špiilč pove, da nameravate po Kopinšku. No ja, morda boljša varianta. Fora je, da gor kar nekako prilezemo, hudič pa se začne, ko je treba dol.
    Edina res ziher je na vrh in na Škarje in dol. Pozimi je “obična” zavarovana planinska pot na sestopu kar hud izziv. Sploh, če te še mal razsvetlenje zajebava. Vaša zgodba me spominja na zgodbo, ki sva jo doživljala z Mihom v Mrzli gori. Fajn, da ste imeli to izkušnjo.

    Marta, naj izkoristim ta trenutek, malo iz konteksta, pa vseeno. Pozorno sem prebral Činksovo knjigo in lahko ti samo rečem, da si delo lektorice odlično opravila. Komaj eno napakco mi je uspelo najti :)

  • Branč, hvala! :) Glede knjige.
    Glede plezanja pa je tako, da ko malo k sebi prideš, hote ali nehote v sebi in z drugimi potem premlevaš, kaj bi lahko in kako bi lahko in zakaj bi kaj … Tale naša izkušnja je res dobra izkušnja, kakršne zaradi načina življenja, ki ga imamo (no, vsaj zase lahko tako rečem) zelo redko doživimo.
    Najbrž je res najbolje iti kar na vrh Ojstrice in potem čez Škarje, ampak tisti trenutek tam zgoraj se nam to nekako ni zdelo najbolj racionalno. Verjetno predvsem zato, ker smo na spletu prebrali, da so vsi sestopili po Kopinškovi … Čredni nagon :)
    Saj veš, potem pa ni in ni tiste stezice, ki bi te vodila, pa najdeš drugo rešitev. In res je, gor kar nekako prideš, dol pa … khm khm.

    Vaše zgodbe najbrž kar kričijo po tem, da jih nekdo zapiše. Idealno priložnost imaš: iz zanesljivih virov vem, da se obeta nek natečaj – preveri, ko dobiš januarsko številko PV.

    Vsekakor sem zelo zadovoljna in vesela, ker sem mazohistično uživala še v tisti utrujenosti potem dva dni, glede na to, kako zelo malo lazim po hribih, pa bi se čudila, da mi je sploh ratalo, če mi ne bi Humar nekoč povedal, da je 80 % v glavi :)
    Svetilko pa sem na netu že našla, le ponjo še moram (niso bile namreč slabe baterije razlog za mrk).

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *