AK Ravne

Pa sma šwa!

Tokrat le midva, »Jožija«.

Sprva je kazalo, da se bo kot že mnogokrat poprej pridružila še katera od nadobudnih mlajših sopripravnic, vendar so se tokrat odločile, da bodo imele prost dan pred dnevom žena. 😀 Ob tej priliki tudi čestitke vsem ženam. 😊

Zato v nedeljo, nekaj pred sedmo uro zjutraj, sama krenema proti Grohatu. Pri Bukovniku že srečava prve »izkušene planince«, ki so bili sumljivo židane volje že navsezgodaj. Mešana družba štajerskega dialekta ima svojega »vodnika«, domačina. Ta pove, da tudi oni planirajo isto smer kot midva, in deluje nekako preveč samozavestno. Zaželiva jim srečno pot, si misliva svoje in kreneva dalje. Ustaviva se še pri Poloni in Slavcu, da bi dobila kakšno svežo informacijo o razmerah. Poleg tega, da so razmere dokaj dobre, izveva še za neljubi pripetljaj, ki se je zgodil prejšnji dan v smeri Vetrne police. Glede na to, da sva tudi sama namenjena tja, naju podrobnosti pripetljaja še toliko bolj zanimajo. Izveva, da naj bi gospod in gospa v zrelejših letih poizkušala preplezati smer zgolj z enim pohodniškim cepinom – skupaj! Imela naj bi sicer vsak svoje dereze, vendar štrika nista vzela. Kot se za ˝izkušene˝ spodobi. Gospa naj bi omagala pred zadnjim skokom, in naj bi objemala majhen, toda trpežen macesen. Gospod sam izpleza na vrh. Predvidevam, da mu je gospa odstopila skupni cepin, in prosi mimoidoče za kakšen konec vrvi. Vrvi ni in potrebno je aktivirati helikopter, ki prestrašeno in premraženo, vendar nepoškodovano gospo prepelje do koče na Grohatu. Gospod sestopi sam.

Od koče se odpraviva naravnost do podnožja načrtovane smeri, se opremiva z vsem potrebnim in pričneva z vzponom. Olajšana sva, saj ugotoviva, da se je ekipa izpred Bukovnika odpravila proti vrhu Raduhe po klasični poti.

Pred vstopom v smer rečem: ˝Danes si pa ti vodja puta, Janez.˝ In že sva v smeri.

Sprva plezava nenavezana, misleč, da se naveževa takoj, ko bo na vrsti prvi skok. Vendar hitro ugotoviva, da teren ne dopušča optimalnega vmesnega navezovanja, saj je podlaga zbita in drseča (štrik bi ušov), zato nadaljujeva nenavezana in hitro doseževa stojišče pri majhnem macesnu, tik preden se Vetrne police srečajo z Mihovo smerjo. Na tem mestu je tudi nesrečna gospa prejšnjega dne obnemogla.

Teren je tukaj sicer dokaj ugoden, vendar je pred nama manj ugoden skok. Nekaj skrbi povzročajo pod vrhom razmeroma velike zevajoče opasti, zato se odločiva, da se naveževa. Janez hitro spleza preko zalitega skoka ter izpleza na vrh. Vmes naju še dvakrat pripne okoli majhnih macesnov, ki sta levo ob smeri.  Zadaj potegne še mene in hitro sem pod vrhom, tik pod zevajočimi opastmi, ne vedoč, da se po njih sprehajajo radovedni planinci. Ravno tisti, ki sva jih zjutraj srečala pri Bukovniku. Želeli so pač zgolj videti, kje je drugi plezalec. Hitro jih Janez ošteje in me potegne čez. Zopet si misliva svoje.

Na vrhu smeri naju pričaka lep sončen dan in tako se odločiva, da stopiva še na vrh Raduhe. Tam je že skorajda malo gneča, zato se ne ustavljava dolgo. Hitro sestopiva preko grebena, mimo Durc ter po zimski poti do koče na Grohatu. Tam se ustaviva na zasluženem oddihu, čakata naju že Slavc in Polona. Kramljamo in se sončimo pred kočo ter spremljamo majhne pike, ki se vračajo iz vrhov. Kmalu prispeta dva turna smučarja. Enega od njiju poznam in se že dolgo nismo videli, tako je debata neizbežna. Kmalu za tem sestopijo še člani ŠAO, ki so plezali v Lanežu. Cel ducat in pol jih je, pokramljava še z njimi in se nato skupaj odpravimo proti Bukovniku.

Če povzamem s tremi besedami: Dan Brez Napake!

Uroš in Janez

O avtorju Prikaže vse zapise

Brigita Rataj

2 komentarjevOddaj komentar