AK Ravne

Cassinova smer v Piz Badile

V petek sva se  z Andrejem namesto v službo odpeljala 670km do majhnega švicarskega kraja Bondo, nedaleč od meje z Italijo. V mestecu s starimi kamnitimi hišami sva se izgubila pa so nama lokalni fantiči pokazali pot. Eden izmed njih je omenil, da zna biti malo ozko. In res je bilo. Iz ulice v ulico je postajalo ožje. Poklopila sva stranski ogledali, da bi pridobila nekaj na širini, a ni pomagalo dolgo. Zvočni signali so tulili vse povprek in opozarjali, da se bova zdaj zdaj zagozdila. Nazadnje  sva spoznala, da naju  ulica tudi teoretično ne more spustiti skozi. Glej ga šmenta od stiske se je tudi vzratni kameri zmešalo… Ko sva ne popraskan avto parkirala na drugi strani kraja je bil za nama pravi podvig in avantura.

Do planinske koče Sacs Fura in S stene Piz Badila  se je pristopalo po dolini »Val Bondasca«. A ker je pred leti, več milijonov kubičnih metrov skalovja zdrvelo po dolini vse do Bonda  in uničilo  kar se je znašlo na poti je pot zaprta. Speljali so novo, mnogo daljšo pot. Težko otovorjena, s plezalno in bivak opremo, pa hrano in celo vsak tremi  litri vode, sva v soparnem popoldnevu zagrizla v breg. 1380 višinskih metrov gor in nato tristo metrov navzdol do planinske koče. Pred kočo pa korito v katerem so plavale plastične račke, ki jim je ritem dajal curek sveže kristalno čiste gorske hladne vode. Kot v posmeh nama, ki sva v nahrbtnikih tovorila vsak tri litre flaširane vode.

Do večera sva se povzpela še nekaj sto višinskih metrov pod ostenje Piz Badile. Bivak na prostem z 1000 zvezdicami je bil gotovo lepši kot prenočevanje na skupnih ležiščih v sicer lepi koči, ki pa bi vseeno težko skup spravila več kot dve zvezdici.

Rekla sva si da bova počakala dan in šele nato odšla v steno, a to ni pomenilo daljšega spanja. Še v temi so mimo naju iz smeri koče prihajale številne naveze. Vedno več lučk je migetalo v temnem pobočju nad nama. »Ne skrbi, večina jih bo šla v S greben!« je pomirjujoče rekel Andrej. Pa se je žal zmotil. Stena Piz Badile in kultna Cassinova smer spadata med šest največjih alpskih sten in sta cilj in želja mnogoštevilnih alpinistov. Očitno se je ravno danes kar precej le teh, vključno z nama, namenilo izpolniti si željo!

V spodnjem delu, kjer smer teče po granitnih ploščah in počeh, sva vlekla »štajerca« ter nekaj navez prehitela. Dve uri in dvajset minut sva porabila za prvih deset raztežajev iz skice. V drugi polovici smeri, kjer prevladujejo zajede in strmi kamini pa prehitevanje ni bilo več možno. Treba se je bilo prepustiti tempu verige plezalcev, ki se je počasi pomikala više in više. In ko smo sva z Andrejem skupaj z francoskim vodnikom visela na varovališču v odprti steni je s smeri grebena priletela kamnita kanonada. Dva velika granitna bloka sta treščila v steno nad nami in se razbila na drobne kose, ki so ob glasnem trušču milostno našli pot v dolino mimo nas. Nato so se slišali še zaskrbljeni vzkliki in pomirjujoči odzivi v najrazličnejših jezikih. Nihče je ni skupil,…

 Znamenitost zgornjega dela smeri je dolg kamin. Za tri vrvne dolžine ga je. Posebej začinjen je prvi del »off width« kamina, kjer je še Andrej, ki je letos v zavidljivi formi rekel, da ni vedel kaj početi. V osrednjem delu je bilo mračno, mrzlo in mokro. Sneg tu letos precej verjetno ne bo skopnel. Le malo pred izstopom iz kamina je Italijana iz naveze pred nama v ramo zadel kamen. Dve proti bolečinski tableti sta mu pomagali da je lahko nadaljeval z vzponom.

Nato se je naša smer priključila S grebenu, ki je v vršnem delu močno razbit in izpostavljen. Razgledi so tu veličastni.

Vrh, kovinska piramida, stisk roke in le kratko veselje. Čaka naju dolg in zahteven sestop po S grebenu. Na srečo se je večina navez namenila na južno, za sestop lažjo stran. Le italijansko – nemška naveza se je odločila za zahteven sestop in neskončno veliko spustov ob vrvi, po granitnem grebenu, ki kar kliče da se vrv zatakne. Združili smo moči in skupaj sestopali. Ko se je nekje na polovica sestopa najina vrv nepreklicno zataknila nad velikim previsnim odlomom smo združili še vrvi. No bolje rečeno vsi štirje smo sestopali z njuno vrvjo. V mraku smo opravili zadnji spust po vrvi. To še ni pomenilo, da smo na varnih tleh. Po lažjem svetu smo v soju čelnih svetilk plezali navzdol…

Z Andrejem sva še eno noč prespala pod zvezdnatim nebom.

Naslednji dan sva sestopila v dolino. Navzdol je šlo mnogo hitreje. Odločila sva se za sestop po uradno zaprti poti in mnogo lažja sva bila kot pri vzponu. Vrv je ostala nekje na severnem grebenu, hrano sva pojedla in vseh šest litrov vode je končalo v najinih želodcih ali na tleh najinega bivaka. Pičli dve uri in pol sva porabila do avta in še sedem z njim do doma. Lepa dogodivščina za moj oguljen alpinistični dnevnik.

Cassinovo smer, 6+, 800m, v SV steni Piz Badile (3308m) sva 21. 8. 2021 plezala dva Andreja – Jež in Gradišnik.

O avtorju Prikaže vse zapise

Andrej Gradisnik

4 komentarjevOddaj komentar

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *