AK Ravne

Paklenica-2022

Če bi mi kdo rekel, da bom tak čas v Pakli, mu vrjetno nebi vrjela. Moram priznati, da sm kr malo žalostna, namreč slapovi so bili že skoraj narejeni. Zelo dobro jim je kazalo, potem pa je prišla otoplitev…vse ima slabosti in prednosti, bo pa zato v hribih bolje za “popikat”,če bo zdaj spet zamrznilo.

Plezanje v Pakli takšen čas je bila taprava uživancija. Mir in tišina, kot se za tako “divji okoliš” tudi spodobi, ne pa vpitje in šraj, da ti po koncu dneva kar piska v ušesih. “Nova Paklenica”, mi ni preveč všeč, četudi nisem doživela tiste tastare, še precej neraziskane, sem pa vsaj zdaj pokusila kanček le te.

Z cepinov in derez, na plezalke ter kratke rokave, čeprav mi bol prija tisto ta prvo, je tudi ta drugo zelo pasalo. Ugotovila sem tudi da se splača hoditi na bulder in trenerati, suverenosti ne manjka, seveda pa je od mišic bolj pomembna vrvna tehnika, tudi to se splača “potrenerati”. Prvi dan nisma plezala nič kaj preveč omembe vrednega, namreč soplezalca Nejca še malo muči roka. Tako je če si med poletjem zagnan za kolo, ki pa ni navadno, ampak gorsko. Hitro kaj pride. Zato sem imela možnost plezanja kot prva v navezi. ( Ne pri vseh smereh, tudi Nejc je potegnil kak cug naprej)

Drugi dan, sma se podala v vpadno steno Aniće Kuk. Kot največja bedaka, nisma pomislila, da le ta leži na osojni legi, zato je kapljalo z vseh koncev in krajev. Čeprav mi je plezalski “ego”, prigovarjal da se bo pa že dalo, sma se nazadnje le odločila da raje ne, saj je ravno smer katero bi plezala vsebovala dva strma kamina, ki sta bila namočena. Marsikoga je sram priznati marsikaj. Velik nesmisel, če mene vprašaš, vrjetno ni nikomur v veliko veselje plezati skoraj 200m smeri, ki je mokra, čeprav po Frančkovo bi to bil zgolj le trening. Ta je tudi bil, vendar v drugi smeri. Še dobro, da sva s sabo vzela 5 klinov. Potrta na poti navzdol, zagledava neko linjo. Zelo lepe nenavrtane plate, z dobro, kompaktno skalo. Potegnem prvi cug, se mi že smeji. Drugi cug je vodil Nejc po položnih značilnih škrapljah, tretji cug, pa spet js, po bol strmi plati. Taprava uživancija. Čeprav bi marsikdo rekel, da je to neodgovorno, ker smeri dejansko res nisma poznala, plus tega, da si “površni tečajniki” kakršna naj bi bila sama, nebi smeli privoščiti takšnega “podviga”, je bil ta podvig eden izmed bolših. Zato pa sem tudi omenila trening vrvne tehnike, namreč na koncu teh plat, te čaka taprava plata, če se že prej nisi obrnil, pri naravnem prehodu. Zato pa pridejo močni prsti prav. Med plezanjem se je v kanjon privalila megla, ki je sprva izgledala, kot nekakšen dim. Hitro sva ugotovila, da temu ni tako. Na vrhu, se nama je odprl pogled, na megleno morje, oz “nebesa”. Katarzičen pojav, ki pa ni bil edini tisti dan. Po sestopu sma odtekla še za trening do Aniće Kuk, ker sva bila prepozna še za eno smer. Na poti do tja, pa se je zgodil drug pojav, ki me je spomnil na knjigo “Ožarjen kamen”. (GLEJ SLIKE). Čeprav je bil potep v Pakli kratek, je bil res zabaven.

Pred tem mi je M.K.Č rekla nekaj, kar mi ne gre z glave, stavek se glasi, “alpinizem, je nekaj,kar si moramo zaslužiti.” Temu je res tako.

Pa še slike, da ne bom preveč “nakladala”.

PRVI DAN.

O avtorju Prikaže vse zapise

Alina Ledinek

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *